Ko ata in sin ribita… :)

Doživljajska pedagogika. V naravi, ob ribniku. Kjer obljudena točka je tudi moja. Nudi mi prostor, kjer vadim govor za Predavanja, Delavnice. Meditiram, poslušam ptičje speve, in doživljam čistost, svobodo njih. Poslušam žabje kvake, in jih opazujem. Pa tudi pozdrave od rib dobivam, ko se mečejo iz vode... Ter se navdihujem znova in znova nad lepotami narave same. Odsevov vodne gladine, ki je ob različnih svetlobah drugačna, presunljiva od same lepote. Tudi na fotko spravim to čarobnost, če se je le da. Tisti, ki me spremljate, veste! To božansko lepoto, ki nam je nudena.  » Izkustveno učenje, druženje, igra, gibanje je gibalo otrokovega razvoja, ne pa tablice in računalniki." 🙂 A SE strinjate? Tablice in računalniki so krasni, a za otrokov zdrav razvoj je absolutno potrebno kaj drugega, kot mu dati v roke sodobno tehnologijo, in to je to. Razvijati ali ohranjati čustveno inteligenco - nuja!         Samostojen, uigran, utečen ribič Bila je sobota. Zjutraj. Okoli pol devete. Ata s svojim sinom ribi. Ne gre ju prezret, da sta oče in sin. Enaka kot krajcarja. Ata ima ribiško palico, sin pa zraven njega stoji in gleda predse.  Čaka, da bo ata ribo ujel! Nakar pride še en par, ata in sin. Ustalila sta se na levi strani, preko že zasedenega. Vrgla mrežo v obliki posode v vodo, in jo zataknila na kol. Postavila veliko ribiško palico ter malo na tla, obe palici privezala na količek, ki sta ju zabila v zemljo. Pravzaprav, fant/ sin star 5 let je to uredil. No, še prej sta vrgla trnek seveda! Samostojen, uigran, utečen ribič, tale mali mož. Ja, imel je svojo palico! A "merkal" je obe, atijevo in svojo. Ata je kakšnih 6 metrov stran v senci nekaj pripravljal... Hm, le kaj počne, razmišljam...nakar zaslišim fanta "Ribo sem zgraba!" In še enkrat "Ribo sem zgraba." Ati pride in mali mu reče "Sen ti reka". Ata ostane tiho, fokusiran, in samo z govorjenjem pomaga. Palico z ribo je vlekel fant sam ven, a iz trnka jo je snel ata, in jo dal na tla. Fant jo pobere in odnese v mrežasto ovalno posodo, ki sta ju najprej položila v vodo. Ne pet ne šest, fant z levo roko vrže nekaj v vodo, nato še z desno. Ter si obriše roki lepo po bluzi, in hlačah navzdol. Saj veste, najbolj priročno brisanje za take male radovedneže, brez kompliciranja. Predvidela sem, da je vrgel hrano ribam, da jih je privabljal. Kar se je potem tudi izkazalo. Namreč, ko se je druga riba ujela, je spet nekam odšel za hribček, se vrnil in ponovil vajo. Vrgel najprej z levo roko , nato še z desno in potrosil hrano v vodi. Ata je bil vstran, v senci,  zatopljen v svoje delo. Fant pa skoz pri palicah, stoje, ali tudi sede, na stolčku. Na enem  tak prav malem ribiškem stolčku, ali za naravo. No, ribičija je potekala aktivno, skoz, v ritualu kot sem opisala. Vmes je fant k atiju kaj odvihral, v senco, da je pil. In spet nazaj k ribniku, vodi in palicam. Ati je bil od vsega začetka brez majice, pozneje, ko se je bolj segrelo ozračje, še je sinu slekel. Ko ga je sin potreboval, je bil zanj tu. Nasploh je pa mali mož povsem samostojno ribil, ter užival v izkustvu. Čutiti je bil en tak čaroben mir med njima. Uff, ju je bilo fajn opazovat.       Fant, star okoli 7 let zraven gleda, kako to ata počne Na desni strani ribnika, kot sem omenila, je pa bil par, kjer je oče ribil. Fant, star okoli 7 let je pa zraven gledal, kako ata to počne. "Gledaj, da boš videl, kako ata zna ribiti", kdajkoli slišimo kakšnega očeta. Čez čas vidim, da tudi fant/sin drži ribiško palico, njegovo, veliko. Tudi riba se je ujela, a jo je ata poslal nazaj v vodo. Fant je pričel jokat, se jezit, odšel na klopco sedet, ki je bila takoj za očetom. Bil nejevoljen. Počutil se je naveličano, nekoristno. Oprava tega očeta, v trendovskih sončnih očalih, trendovska oblačila, palica je tudi bila neka huda videti. Zakaj tole pišem. Kaj človeku pomaga gledat, opazovat, imeti, če sam na izkusiš, nisi del nečesa, in se ne razvijaš. Nič! Samo nejevoljstvo povzroča, in neuspeh. Kaj pa je uspeh, se morda zdaj sprašujete. Ja, za vsakogar lahko drugačen. Nekomu je uspeh imeti, drugemu biti. Da prevedem tale stavek. Nekomu je uspeh imeti, navzven videt cool, a ne znat ustvarjat, oz. soustvarjat, učit samoraziskovat otroka. Drugemu je uspeh biti del nečesa. Izkusit, se učit v lastnih dejanjih, lastnih izzivih (vzponih in padcih, kot jih radi rečemo). In ustvarjat svojo pot. A bom sama vsekakor temu rekla tako. Kdo od teh dveh fantov je bolj zadovoljen, srečen, izpolnjen, radosten. Ter razvijajoč v srčnosti, miru, samozavesti, v dobri samopodobi. Kdo? Fant, ki je aktiven, ki mu je zaupano, da kot otrok lahko sam ribi, ali fant/otrok, ki opazuje, kako to oče počne?!  Evo, jutro se je iztekalo in odpravila sem se domov. Hvaležna, ker mi je bila poslana doživljajska pedagogika (formalno rečeno) v tem jutru, katero sem lahko delila z vami. Zgodbi dveh atijev s svojima sinoma na "ribičiji". Tokrat kot opazovalka 😉 🙂   AKTUALNO - DELAVNICA...
V treh modulih Prebuditev (razvoj) ustvarjalnega potenciala – PUP z risanjem, gibom/plesom, zvokom…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja